Le kaj je tisto, kar nas pelje v partnerski odnos? Morda upanje, da bomo ves čas skupnega življenja okušali radost prvih dni, tednov, mesecev? Ali želja po otrocih, strah pred osamljenostjo, obsojanji, pred izločitvijo iz družbe … ? Hrepenenje po ljubezni, tovarištvu, podpori, sreči, sodelovanju, pomoči, skupnosti, zlitju dveh …? Zgolj strast ali navada, katera nas je pripeljala v zakonski stan?
Vsak ima svojo zgodbo, svoje razloge, upe, strahove, razočaranja in bolečine. Ne glede na to, kaj nas je pripeljalo do tovrstne odločitve, smo s takim korakom sprejeli odgovornost, ki ne vključuje samo nas.
Zgodba, ki kroži po spletni pošti je pristala tudi v mojem poštnem predalu. Njeno sporočilo je močno in poučno. Preberite si zgodbo, če ste jo že, imate priložnost, da jo ponovno.
»Ko sem prišel zvečer domov je moja žena pripravljala večerjo, prijel sem jo za roko in rekel, da ji moram nekaj povedati. Opazil sem bolečino v njenih očeh.
Nenadoma nisem vedel kako bi odprl svoja usta. Ampak moral sem ji povedati, kar me je grizlo že nekaj časa. Želim se ločiti, sem ji rekel. To sem izrekel zelo mirno. Zdelo se mi je, da je moje besede niso vznemirile, namesto tega me je nežno vprašala, zakaj?
Nisem ji odgovoril na njeno vprašanje, kar jo je razjezilo. Vrgla je proč palčke, ki jih je jedla in zavpila name, ti nisi pravi moški. Tisto noč nisva več spregovorila drug z drugim. Ona je vso noč je jokala. Vedel sem, da je želela izvedeti, kaj se je zgodilo v najini zakonski zvezi. Vendar težko bi ji dal zadovoljiv odgovor; enostavno izgubila je moje srce, ki je zdaj bilo za Jano. Nisem je več ljubil. Z njo sem bil le še zaradi dolžnosti.
Z globokim občutkom krivde sem pripravil razvezni sporazum, ki se je glasil, da lahko ima ona najino hišo, avto in 30 % deleža mojega podjetja. Ko sem ji ga ponudil ga ni niti prebrala, ampak ga je takoj raztrgala na koščke. Ženska, ki je preživela deset let svojega življenja z mano mi je postala v tem trenutku popoln tujec. Žal mi je bilo zanjo, da je z menoj zapravljala svoj čas, denar in svojo energijo, vendar nisem mogel vzeti nazaj tega kar sem rekel, in kar sem čutil, zakaj, tako zelo sem ljubil Jano. Končno je glasno zajokala pred mano, kar je bilo za pričakovati. Zame je bil njen jok pravzaprav olajšanje. Ideja o ločitvi, ki me je morila že nekaj tednov je bila končno jasno izrečena.
Naslednji dan sem prišel iz službe zelo pozno, našel sem jo nekaj pisati pri mizi. Nič si nisva povedala, šel sem naravnost spat in zaspal sem zelo hitro, ker sem bil utrujen po napornem dnevu z Jano. Ko sem se sredi noči predramil, je bila še vedno tam pri mizi in je nekaj pisala. Nisem si delal skrbi, obrnil sem se in spal naprej.
Zjutraj mi je predstavila njene ločitvene pogoje: nič ni hotela od mene, ampak potrebovala je en mesec preden bi vložila ločitvene papirje in o tem povedala ljudem. Želela je, da se ta mesec oba obnašava, kot da ni nič narobe, da ta mesec živiva povsem normalno življenje. Njen razlog je bil preprost: najin sin je imel v tem mesecu veliko izpitov in želela je da ga ločitev ne bi vznemirila. To je bilo zame sprejemljivo.
Vendar je želela še nekaj, prosila me je, da se spomnim, kako sem jo na poročno noč nesel od vhodnih vrat do najine spalnice. Zdaj je želela, da jo vsako jutro v tem mesecu nesem iz najine spalnice do vhodnih vrat. Mislil sem si, da se ji je zmešalo. Da bi najin zadnji mesec skupnega življenja naredil znosnega sem sprejel to njeno nenavadno zahtevo.
Jani sem povedal kakšne ločitvene pogoje mi je postavila žena. Glasno se je zasmejala in dejala, da je to absurdno. Ne glede na to, kaj ima za bregom, se bo konec koncev morala sprijazniti z ločitvijo, je rekla zaničljivo.
Z ženo nisva imela telesnega stika odkar sem jo varal z Jano. Torej, ko sem jo prvi dan odnesel do vhoda, sva se oba počutila precej nerodno. Najin sin je šel za nama, očka nese mamo v rokah, je nagajivo komentiral. Ob njegovih besedah sem začutil bolečino. Iz spalnice v dnevno sobo, nato do vhodnih vrat, z njo sem hodil več kot deset metrov v naročju. Zaprla je oči in tiho rekla; ne povej še najinemu sinu o ločitvi. Prikimal sem, počutil sem se nekoliko vznemirjenega. Pri vratih sem jo dal dol. Odšla je na avtobus, jaz pa sem se z avtom sam odpeljal v službo.
Naslednji dan nama je že šlo lažje. Objela me je okrog vratu in se sklonila na moje prsi. Lahko sem vonjal vonj njene kože in parfuma na majici. Zavedel sem se, da že zelo dolgo nisem skrbno pogledal svoje žene. Ni bila več mlada. Na obrazu je imela drobne gubice in nekaj pramenov sivih las. Najin zakon je na njej pustil vidne sledi. Za minuto me je spreletelo, kaj sem ji pravzaprav storil, vendar sem te misli hitro potisnil na stran.
Četrti dan, ko sem jo dvignil, me je ponovno objel občutek najine nekdanje intimnosti. To je ženska, ki mi je dala deset let svojega življenja. Peti in šesti dan sem spoznal, da je moj občutek intimnosti še naraščal. Jani nisem nič povedal o tem. Vsak dan jo je bilo nekako lažje nositi do vrat, celo lažje kot dejstvo, da se mesec izteka. Morda me je vsakdanja vaja naredila močnejšega, sem si prigovarjal.
Nekega jutra je izbirala, kaj naj obleče. Pomerila je že kar nekaj oblek, vendar ni mogla najti ustrezne. Vzdihnila je, vse moje obleke so mi postale prevelike. Nenadoma sem spoznal, da je zelo shujšala in to je bil verjetno razlog, da sem jo tako zlahka nosil do vrat.
Nenadoma me je zadelo… toliko bolečine in grenkobe ima pokopane v svojem srcu. Podzavestno sem stegnil roko in se dotaknil njene glave.
Ravno v tem trenutku je v sobo stopil najin sin je rekel: oče, čas je, da odneseš mamo do vrat. Njemu je to, da sem mamo vsak dan odnesel do vrat, postalo že sestavni del njegovega življenja. Moja žena je pomignila sinu, naj pride bliže, nato ga je z nežno materinsko kretnjo tesno prižela k sebi… moral sem se obrniti vstran, saj so se mi oči napolnile s solzami, prevzel me je strah, da si bom v zadnji minuti premislil… Hitro sem vzdignil ženo v svoje roke in jo odnesel do vhodnih vrat. Njene roke so počivale na mojem vratu nežno in povsem naravno. Držal sem njeno telo trdno, prav tako kot na najin poročni dan.
Vendar me je njena shujšanost zelo žalostila. Zadnji dan, ko sem jo moral odnesti do vhoda, sem še komaj premikal svoje noge. Najin sin je že odšel v šolo. Tesno sem jo prijel in ji rekel, da mi je žal, da nisem prej opazil, da posvečam najinem skupnem življenju premalo intimnosti. Odpeljal sem se v pisarno, hitro sem skočil iz avta ne da bi ga zaklenil. Strah me je bilo, da si bom v zadnjem hipu premislil… Stopil sem v pisarno k Jani in ji dejal, oprosti, ne želim se več ločiti.
Začudeno me je pogledala in me prijela za čelo. Imaš vročino? je rekla. Umaknil sem njeno roko z moje glave. Žal, Jana, sem rekel, ne bom se ločil. Moje zakonsko življenje je bilo verjetno dolgočasno zato, ker nisva znala ceniti malenkosti v najinem odnosu, ne zato, ker se ne bi več ljubila. Spoznal sem, odkar sem jo prinesel v najin dom na najin poročni dan, da jo želim nositi do dne, ko naju bo smrt ločila. Jana, kot da se je nenadoma zbudila, me je močno klofutnila in nato glasno zaloputnila vrata, slišal sem, da je zunaj bruhnila v jok. Šel sem ven in se odpeljal proč. V cvetličarni na poti sem naročil šopek za mojo ženo. Prodajalka me je vprašala, ali naj kaj napiše na vizitko. Nasmehnil sem se in rekel naj napiše: Nosil te bom vsak dan, dokler naju smrt ne loči.
Tistega dne sem prišel domov s šopkom rož in nasmehom na obrazu, stekel sem gor, in našel svojo ženo v postelji – mrtvo. Moja žena je bila boj z rakom, vendar sem bil zadnje mesece tako zaposlen z Jano, da tega nisem niti opazil. Vedela je, da bo kmalu umrla, zato me je želela zaščititi pred negativno reakcijo najinega sina, če bi izvedel za ločitev. Kar mi je na koncu ostalo je bilo to, da sem ostal vsaj v očeh najinega sina ljubeč oče…
Majhne podrobnosti našega življenja so tisto, kar je zares pomembno v vsakem razmerju. To niso dvorci, avto, lastnina, denar na banki. To lahko sicer ustvari okolje, ugodno za srečo, vendar ne more dati sreče same po sebi.
Torej, najdi čas, da boš partnerjev prijatelj in bosta skupaj delila tiste majhne radosti, ki gradijo intimnost. Potem bosta imela resnično srečen zakon!«
In zgodba se na tem mestu konča. Kar sledi je pogled, razmišljanje o življenju, partnerstvu. Načeloma nam je vse dovoljeno, imamo svobodno voljo, da delamo kar želimo. Posledice so naše in s tem tudi odgovornost. Vedno je bila in bo. Ljudje na Zemlji trpimo zaradi nevednosti, sebičnosti, nespoštovanja samega sebe in drugih.
Zanimivo je, kako lahko nekateri govorijo o ljubezni, o tem da nekoga ljubijo, čez deset ali dvajset let pa ugotovijo, da temu ni več tako. Če si partnerja ljubil pred dvajsetimi leti, sedaj ga sovražiš, kako je to mogoče? Ali je prava ljubezen resnično tako nestanovitna in ali je bilo to čustvo sploh ljubezen, tista prava, resnična, topla?
Največkrat nas pritegne skupaj občutek ujemanja, dopolnjevanja in projekcija lastnosti, katere povezujemo s svojimi ideali. V partnerju najprej vidimo samo lepe lastnosti, njegovo dobroto, ne motijo nas lastnosti in vrline kakršnih nima v taki meri, kot mi mislimo, da jih bi moral imeti ali jih sploh nima. Na začetku veze je naša meja tolerance izredno visoka, nič nas ne moti, sprejemamo celo slabe navade in razvade. Energije se lepo pretakajo in ni zaslediti borbe za prevlado. Partnerja gledamo skozi rožnata očala ideala oziroma naše ustvarjene iluzije. Z daljšim skupnim življenjem in tesnejšim znanstvom počasi prihaja do tega, da bolj opazimo, na dan priplavajo tudi lastnosti, ki niso tako prijetne. Stopnja naše tolerance se zniža.
Ne samo naš partner, tudi mi pokažemo svojo pravo naravo oziroma tiste dele svoje osebnosti, katere smo uspešno prikrili, zakrili. Če navkljub takim spoznanjem čutimo do partnerja ljubezen, močno prijateljstvo, lahko premostimo takšne težave. S prilagajanjem, usklajevanjem lahko uspemo na skupni poti. Lahko se pa zgodi, da postane vse skupaj prehudo in borba med dvema tako huda, da ponavadi obupamo ter se raje umaknemo. Ljubezen, razumevanje, podpora, vsa prijazna čustva se spremenijo v sovraštvo, odpor, odtujenost.
Vse prevečkrat ljubezen in s tem partnerski odnos pogojujemo. Dokler nam partner popolnoma pripada, prilagaja, se obnaša, govori, oblači kot mi hočemo, ga ljubimo, v nasprotnem primeru nas ne zanima več. Ljubezni ni, kadar od partnerja pričakujemo, da izpolnjuje samo naše želje. Velikokrat rečemo, da ljubimo, toda pod našimi pogoji. Če boš delala ali delal tako, kot jaz želim, dokler mi pripadaš, te ljubim, toda takoj, ko ni več tako, te ne ljubim in te zgolj sovražim. Vse dokler so izpolnjene moje potrebe, te ljubim, ko tega ne bo več, si mi odveč. V ljubezen med dvema naj ne bi bilo vključeno zadovoljstvo, ker imamo skuhano, pospravljeno, spolno zadovoljstvo, materialno blagostanje … tak odnos izraža odvisnost. Odvisnost od drugega ni ljubezen, niti pot pravega partnerstva. Ko se taka pogojena in odvisna ljubezen odvrne od nas, nas preplavi ljubosumje, kajti naše čustveno ravnotežje je bilo porušeno. Na dan pride bolečina, sovraštvo, nasilje, nemir, zloba … J. Krishnamurti sprašuje: »Ali ne veste, kaj v resnici pomeni nekoga ljubiti – ljubiti brez sovraštva, brez ljubosumja, brez jeze, brez tega, da bi hoteli posegati v to, kar ljubljena oseba počne ali misli, brez obsojanja, brez primerjanja – ali veste, kaj to pomeni? Ali takrat, kadar obstaja ljubezen, obstaja primerjanje? Ko nekoga ljubite z vsem svojim srcem, s celim umom, s celim telesom, z vsem svojim bitjem, ali obstaja primerjanje? Ko se v ljubezni povsem sprostite, drugega ni.«
Prav zaradi nevedosti in pomanjkanja prave ljubezni so izkušnje v partnerskem odnosu lahko zelo boleče, dostikrat terjajo izredne napore. Po drugi strani nas družinski odnosi največ naučijo. Kajti dokler ne opravimo »naloge« nam sledijo kamorkoli gremo. Zato je bolje, da se z njimi spoprimemo, kot da bi bežali pred njimi.
V družini sami ustvarjamo in pomagamo vzdrževati harmonijo, odvisna je tudi od naših misli in želja. Slabim lastnostim ne dajajmo prevelikega pomena. Obsujmo jih z našo lastno dobroto, ljubeznijo, razumevanjem, tovarištvom, počasi se bodo raztopile kot sladoled na soncu. Spoznali bomo, da se vse tisto, kar vidimo v partnerju, nekje globoko, čeprav čisto v malih dozah, skriva tudi v nas. Naša naloga skozi življenje je tudi, da spremenimo našo lastno človeško naravo, jo kontroliramo, se postopno spremenimo v popolnega človeka ter se dvignemo v blaženost.
Tradicionalne vloge moškega in ženske so v sodobni družbi skoraj izumrle in se premešale. Moški naj bi skrbel za materialni blagor, ženska za duhovni blagor družine. Modern način življenja je popeljal ženske v službe, navidezno jim nudi neodvisnost, v resnici postajajo vedno večje sužnje sistema. S službo ni nič narobe, če so tudi ostale obveznosti razdeljene. Vendar so ženske prevečkrat prisiljene igrati obe vlogi, žensko in moško. Moški večinoma še vedno pričakujejo, da bodo ženske poleg službe, prevzele skrb za otroke, gospodinjstvo in zanj. Obstajajo dvojna merila, ena za moške, druga za ženske. Ženske navkljub vsej navidezni svobodi niso zaščitene. V večini primerov so prepuščene same sebi in svoji iznajdljivosti.
Po drugi strani trpijo tudi moški. Ženske niso več samo ženske, začele so prevzemati tudi moško vlogo. Izkoriščajo svoje čare, da bi pridobile oblast in moč nad moškimi. Svoje čare uporabljajo za pridobitev moči in izkoriščanje ter potrditev ega, da so najlepše, najboljše, sposobnejše … pozabljajoč na posledice, ki jih bodo prej ali slej doletele. Moški imajo radi ženske, ki jim dajejo občutek, da so močni in da jih potrebujejo. Upajo, da bodo preko ženske našli moč in posledično tudi potrditev le-te. Na določeni stopnji razvoja moški potrebuje žensko, kot potrebuje ženska moškega. Odnos med dvema naj ne postane boj za premoč, tak odnos naj bi izhajal in temeljil iz razumevanja, priznavanja in ljubezni.
Dolžnost moža je, da skrbi za svojo ženo. Dolžnost žene, da stoji ob svojem možu. Kot par sta dolžna skrbeti drug za drugega in otroke. Šele ko to zmoreta, sta svobodna in ko z ljubeznijo opravljata to, kar morata opravljati. Večina ljudi pozablja kaj je njihova dolžnost, ter skrbijo samo zase. Moški in ženske se razlikujemo samo fizično, po videzu. V resnici smo duše, ki se izražajo oziroma rojevajo skozi različne oblike. Enkrat kot moški, drugič kot ženska. Partnerji nam niso namenjeni samo za eno življenje. Skupaj smo preživeli že več različnih življenj, prehodili dolgo pot.
Odnosi niso za poskušanje. V odnos stopimo šele takrat, ko si bomo popolnoma razjasnili, kaj pričakujemo od partnerja in od sebe, kaj nam je sposoben nuditi partner, mi njemu in kaj ne. Odnos, ki se razvije med dvema velikokrat temelji na odvisnosti od močnejših strani, ki jih ima drugi. Šele ko smo sposobni živeti sami, neodvisni od kogarkoli, odvisni od lastne sreče, ljubezni, miru, smo zreli za zdrav odnos z drugo osebo. Partnerski odnos je sodelovanje, ne izčrpavanje. Je širjenje in utrjevanje razumevanja, miru, sreče, prijateljstva in prenašanje znanja ter modrosti na otroke. Partnerski odnos je ljubezen dveh sorodnih duš, ki skozi življenje hodita kot eno. Ali kot je zapisal Sri Aurobindo: »Ko bi lahko duša gospodovala in vladala drugim prvinam človeške ljubezni – umskim, življenjskim, telesnim – ter jih čarobno preobrazila, bi bila ljubezen res lahko neki odsev ali priprava prave stvari na zemlji, vseobsegajoča združitev duše in njenih orodij v življenju dveh.«