Mandala
Članki in recenzije
"Kdor bo prelistal to knjigo, bo takoj ugotovil, zakaj sledi 'mavričnim potem'. Naše
mandale so upodobljene tako, kot bi gledali nešteto vodnih kapljic mavričnega svoda, ki se
lesketajo v soncu. Mavrica pa je imela in se ima tudi globok simbolični pomen.
Povezovala je nebo z zemljo in ponazarjala kvalitete nebeškega in idealnega. Po
slovenskih ljudskih razlagah naj bi na njenem živobarvnem loku stal božji tron. Pri Hebrejcih je pomenila blagoslov, preroditev, združitev in pomiritev, na Kitajskem pa
harmonično kombinacijo temeljnih principov jina in janga. Nekatere od teh njenih lastnosti
bo lahko spoznal vsak, ki se bo nekoliko poglobil v njeno bleščečo svetlobo."
MANDALA je sveti prostor, pogostokrat krožne oblike, ki razodeva neko notranjo resnico o nas in o svetu v katerem obstajamo. Mandala torej lahko prikazuje zunanjo vidno realnost, pa tudi nevidno notranjost našega uma in telesa. Če sledimo poti, ki vodi skozi mandalo, lahko občutimo celovitost in enotnost z vsem, ki je naši pravi človeški naravi. Prav tako lahko doživimo notranji mir in harmonijo, ki nas prežemata ne glede na vse moteče vplive zunanjega okolja. O tem zelo prepričljivo govori naša razstava mandal, ki sta jo ustvarili Gabrijela Železnik in Vanda Omejc in ki je že sedma zaporedna, ki gostuje v Plečnikovem ambientu Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je tudi sam po sebi nekakšna mandala. Z likovnimi stvaritvami obeh avtoric je prepleteno tudi globoko pesniško doživljanje, ki je zaobseženo v mnogih verzih, npr. v naslednjih:
V tišini slišim glas,
glas Stvarstva.
Prisluhnem mu.
Korak za korakom
mu sledim.
Takšno meditativno vzdušje je tisto, v katerem se porajajo vedno nove mandale. Pri njihovem konstruiranju, poslikavanju ali že pri samem opazovanju si pridobivamo sposobnost, da tudi grobi fizični svet okoli sebe začnemo doživljati drugače, na poduhovljen in simboličen način. Prav spektakularno je, kako pomembna je bila ta sposobnost "vizuelne imaginacije" v Indiji in Tibetu in traja še do sedanjega časa. Mojstri meditacije so namreč znani po tem koliko mandal lahko v meditativnem stanju zagledajo pred svojimi očmi v vseh oblikovnih in barvnih podrobnostih. V tisočletni indijsko - tibetanski tradiciji obstajajo pravila, ki natančno določajo načine konstruiranja mandal, temeljijo pa na religioznih, matematičnih, astroloških in drugih kriterijih. Naše mandale, ki jih vidimo na tem mestu, so lahko nastale veliko bolj spontano, neobremenjeno, vendar pa so v svojem bistu prav to: poduhovljeni krogi spoznanja, skladnosti in sreče.
Budisti radi rečejo: "Glej vsa bitja kot Bude, poslušaj vse glasove kot mantre, spoznaj vso resničnost kot mandalo". Če je ta namen dosežen, dobi mandala tudi zdravilne sposobnosti. To moč ima lahko že s tem, da je v naši bližini (kot slika, amulet ipd.), čeprav se njene prisotnosti morebiti ob vseh priložnostih niti ne zavedamo. Njena terapevtska moč se še poveča, če o njej ali ob njej meditiramo, o njenih oblikah, simbolih, barvah, številih, božanstvih, saj se s tem poglabljamo tudi v lastno bistvo. Ker je vsak človek neponovljivo bitje - glede na svojo osebnost - pripada vsakomur svoja posebna mandala, ki mu je najbližja, čeprav so si med sabo lahko podobne. Seveda pa je mandalo mogoče tudi zamenjati, ko nas pripelje do neke mejne točke na poti in si izbrati drugo. Tako napravijo tudi Tibetanci, ko na koncu religioznega obreda z zamahom roke pomedejo z mize živobarvno mandalo, ki so jo prej ustvarjali dneve in tedne, ter njen prah vržejo v potok ali reko. S tem želijo povedati, da je mandala le orodje, ne pa nekaj, na česar bi se človek moral nevezati. Rečeno na drug način: mandala je le prst, ki kaže proti Luni, ni pa še Luna sama. To je lepo vidno tudi tedaj, ko se ob uničenju tibetanske mandale pomeša pisani pesek vseh barv: tedaj dobi mrliško siv odtenek. Samo lepa iluzija je, če občudujemo mandale, pa si ne ustvarimo kakšne tudi v svoji notranjosti, sledeč izreku, da nam tudi tisoč svetišč malo koristi, če nimamo svetišča v svojem srcu.
Mandale so tesno povezane s krožnimi simboli stvarstva, ki jih poznamo v skoraj vseh kulturah. Na krščanskem zahodu je mandala imenovana uot;mandorla" ("mandelj") ali "zlato jajce" ali tudi "zlato jabolko" (kot npr. v naših pravljicah), ponazarja pa tudi krožno ali eliptično pot vesolja, zodiak, prvobitne sile ob stvarjenju sveta, obnavljajoče življenje ali še kaj podobnega. A redko kdo bo zanikal, da v mandali te ali one vrste ne vidi nekakšne cvetlice. Japonski režiser Akira Kurosava je v filmu Sedem samurajev (1954) prikazal, kako samuraj pred odločilnim spopadom s sovražniki, ko življenje visi na nitki, sede pod cvetočo češnjo in se smehlja cvetu, ki ga drži v roki. Ta prizor spominja na neko Budovo pridigo, med katero mojster ni spregovoril, pač pa je učencem pokazal cvetlico, ki jo je držal v roki. To sporočilo naj bi pravilno razumel le Kaśyapa, ki ga je razložil tako, da nekaterih resnic ni mogoče izreči z besedami. Da tu ne gre le za legendo temveč za tvoren miselni koncept, dokazuje indijska budistična kozmologija, ki si je naš svet zamišljala kot cvet lotosa z več listi: kontinenti, ležeči sredi morja so bili simetrično razporejeni okrog osrednje gore Meru. V Evropi se je ta cvet spremenil v plemiško rdečo vrtnico in kmečko belo marjetico ali rumeno šentjanževo rožo, na Japonskem pa, kot rečeno, v češnjev cvet.
Pesnik Kajuh, ki je pri nas, kot redko kdo, občutil magičnost "češnjevega cveta", je le potrditev dejstva, da se nas ta simbolika še danes lahko globoko dotakne, posebno v trenutkih eksistencialne krize in stiske.
Kot smo na kratko pokazali, lahko vidimo mandale - če le hočemo - povsod okoli nas: od oblike pajčevine in zavite polžje hišice, do galaksij na zvezdnem nebu, od strukture atoma do letnic prežaganega drevesnega debla. Nekakšna mandala (v krožnem in heliocentričnem smislu) je tudi naš sončni sistem, zato je razumljivo, da je naše zaznavanje prostora in časa tako tesno povezano z vsemi kozmični simboli. To pa je tudi tisto, o čemer sta govorila straindijska poezija in veliki francoski matematik Bernoulli: kako videti odsev širnega sveta v majhni kapljici rose. Pot mandale je tako način razumevanja, pa tudi vedno novega odkrivanja samega sebe.
MANDALA je sveti prostor, pogostokrat krožne oblike, ki razodeva neko notranjo resnico o nas in o svetu v katerem obstajamo. Mandala torej lahko prikazuje zunanjo vidno realnost, pa tudi nevidno notranjost našega uma in telesa. Če sledimo poti, ki vodi skozi mandalo, lahko občutimo celovitost in enotnost z vsem, ki je naši pravi človeški naravi. Prav tako lahko doživimo notranji mir in harmonijo, ki nas prežemata ne glede na vse moteče vplive zunanjega okolja. O tem zelo prepričljivo govori naša razstava mandal, ki sta jo ustvarili Gabrijela Železnik in Vanda Omejc in ki je že sedma zaporedna, ki gostuje v Plečnikovem ambientu Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je tudi sam po sebi nekakšna mandala. Z likovnimi stvaritvami obeh avtoric je prepleteno tudi globoko pesniško doživljanje, ki je zaobseženo v mnogih verzih, npr. v naslednjih:
V tišini slišim glas,
glas Stvarstva.
Prisluhnem mu.
Korak za korakom
mu sledim.
Takšno meditativno vzdušje je tisto, v katerem se porajajo vedno nove mandale. Pri njihovem konstruiranju, poslikavanju ali že pri samem opazovanju si pridobivamo sposobnost, da tudi grobi fizični svet okoli sebe začnemo doživljati drugače, na poduhovljen in simboličen način. Prav spektakularno je, kako pomembna je bila ta sposobnost "vizuelne imaginacije" v Indiji in Tibetu in traja še do sedanjega časa. Mojstri meditacije so namreč znani po tem koliko mandal lahko v meditativnem stanju zagledajo pred svojimi očmi v vseh oblikovnih in barvnih podrobnostih. V tisočletni indijsko - tibetanski tradiciji obstajajo pravila, ki natančno določajo načine konstruiranja mandal, temeljijo pa na religioznih, matematičnih, astroloških in drugih kriterijih. Naše mandale, ki jih vidimo na tem mestu, so lahko nastale veliko bolj spontano, neobremenjeno, vendar pa so v svojem bistu prav to: poduhovljeni krogi spoznanja, skladnosti in sreče.
Budisti radi rečejo: "Glej vsa bitja kot Bude, poslušaj vse glasove kot mantre, spoznaj vso resničnost kot mandalo". Če je ta namen dosežen, dobi mandala tudi zdravilne sposobnosti. To moč ima lahko že s tem, da je v naši bližini (kot slika, amulet ipd.), čeprav se njene prisotnosti morebiti ob vseh priložnostih niti ne zavedamo. Njena terapevtska moč se še poveča, če o njej ali ob njej meditiramo, o njenih oblikah, simbolih, barvah, številih, božanstvih, saj se s tem poglabljamo tudi v lastno bistvo. Ker je vsak človek neponovljivo bitje - glede na svojo osebnost - pripada vsakomur svoja posebna mandala, ki mu je najbližja, čeprav so si med sabo lahko podobne. Seveda pa je mandalo mogoče tudi zamenjati, ko nas pripelje do neke mejne točke na poti in si izbrati drugo. Tako napravijo tudi Tibetanci, ko na koncu religioznega obreda z zamahom roke pomedejo z mize živobarvno mandalo, ki so jo prej ustvarjali dneve in tedne, ter njen prah vržejo v potok ali reko. S tem želijo povedati, da je mandala le orodje, ne pa nekaj, na česar bi se človek moral nevezati. Rečeno na drug način: mandala je le prst, ki kaže proti Luni, ni pa še Luna sama. To je lepo vidno tudi tedaj, ko se ob uničenju tibetanske mandale pomeša pisani pesek vseh barv: tedaj dobi mrliško siv odtenek. Samo lepa iluzija je, če občudujemo mandale, pa si ne ustvarimo kakšne tudi v svoji notranjosti, sledeč izreku, da nam tudi tisoč svetišč malo koristi, če nimamo svetišča v svojem srcu.
Mandale so tesno povezane s krožnimi simboli stvarstva, ki jih poznamo v skoraj vseh kulturah. Na krščanskem zahodu je mandala imenovana uot;mandorla" ("mandelj") ali "zlato jajce" ali tudi "zlato jabolko" (kot npr. v naših pravljicah), ponazarja pa tudi krožno ali eliptično pot vesolja, zodiak, prvobitne sile ob stvarjenju sveta, obnavljajoče življenje ali še kaj podobnega. A redko kdo bo zanikal, da v mandali te ali one vrste ne vidi nekakšne cvetlice. Japonski režiser Akira Kurosava je v filmu Sedem samurajev (1954) prikazal, kako samuraj pred odločilnim spopadom s sovražniki, ko življenje visi na nitki, sede pod cvetočo češnjo in se smehlja cvetu, ki ga drži v roki. Ta prizor spominja na neko Budovo pridigo, med katero mojster ni spregovoril, pač pa je učencem pokazal cvetlico, ki jo je držal v roki. To sporočilo naj bi pravilno razumel le Kaśyapa, ki ga je razložil tako, da nekaterih resnic ni mogoče izreči z besedami. Da tu ne gre le za legendo temveč za tvoren miselni koncept, dokazuje indijska budistična kozmologija, ki si je naš svet zamišljala kot cvet lotosa z več listi: kontinenti, ležeči sredi morja so bili simetrično razporejeni okrog osrednje gore Meru. V Evropi se je ta cvet spremenil v plemiško rdečo vrtnico in kmečko belo marjetico ali rumeno šentjanževo rožo, na Japonskem pa, kot rečeno, v češnjev cvet.
Pesnik Kajuh, ki je pri nas, kot redko kdo, občutil magičnost "češnjevega cveta", je le potrditev dejstva, da se nas ta simbolika še danes lahko globoko dotakne, posebno v trenutkih eksistencialne krize in stiske.
Kot smo na kratko pokazali, lahko vidimo mandale - če le hočemo - povsod okoli nas: od oblike pajčevine in zavite polžje hišice, do galaksij na zvezdnem nebu, od strukture atoma do letnic prežaganega drevesnega debla. Nekakšna mandala (v krožnem in heliocentričnem smislu) je tudi naš sončni sistem, zato je razumljivo, da je naše zaznavanje prostora in časa tako tesno povezano z vsemi kozmični simboli. To pa je tudi tisto, o čemer sta govorila straindijska poezija in veliki francoski matematik Bernoulli: kako videti odsev širnega sveta v majhni kapljici rose. Pot mandale je tako način razumevanja, pa tudi vedno novega odkrivanja samega sebe.
dr. Zmago Šmitek
Foto Članki
Neverjetno kako lahko nekaj mavričnih pikic na steklu vpliva na našo življensko pot. Kako
lahko Mandala ob prvem stiku, do takrat mnogim med nami še popolna neznanka, postane nepogresljiva spremljevalka v domu, na potovanjih, med zdravljenjem.
Nam so prinesle mir, notranjo moč, zaščito, zdravje, pomagale premagovati ovire v šoli,
službi.
Čeprav je danes ritem življenja zelo hiter in si prevečkrat ne vzamemo časa, da bi postali
in jih občudovali, nas kljub vsemu neprestano polnijo s svojo neizmerno božansko energijo.
Draga Gabrijela in Vanda, hvala za vajino neskončno ljubezen, luč, duhovnost in znanja, ki jih s svojim pozrtvovalnim delom širita med nas! Hvala ker sta!
Lili Lučič
Duhovni svet neizmerno presega vse to kar lahko izmerimo z danes obstoječimi merilnimi inštrumenti. Morda bomo nekoč presegli ta široki razpon med grobim materialnim svetom in svetovi duha. Te svetove skušamo z avtentičnim vidom in pri tem moramo biti skrajno pazljivi da nas ne zanese želja po samovšečnosti, torej da smo srčno odgovorni za blagodat vseh čutečih bitij. Torej gre tu za nekoli drugačna načela, ki jih poznamo v fizikalni znanosti, čeprav moramo biti do obojega kar se da spoštljivi. Če bomo sledili čisti poti po teh obeh vzporednih smereh, bodo morda naslednje generacije odkrile načine kako združiti subjektivno in objektivno.
dr. fizike Andrej Detela
Leta 2006 smo naše podjetje preselili v nov poslovni objekt. Da bi to selitev še
»energetsko« nadgradil, sem si v vhodni avli zamislil v tla vdelati Mandalo. Za zasnovo in
tudi izvedbo sem zaprosil prijateljici Gabrijelo in Vando, ki se na to spoznata. Iz keramičnih
ploščic sta naredili Mandalo premera 142 cm in s prijateljem, ki je vešč polaganja
keramike, sva jo vgradila v tla.
Prepričan sem, da Mandala zavedno ali nezavedno dobro vpliva, tako na zaposlene kot na
obiskovalce. Odnosi med zaposlenimi so dobri, ne bom rekel da kdaj ne nastane kakšen
problem, ampak še vsakega smo s pogovorom razrešili.
Ravno tako je naše poslovanje zelo dobro. Prišlo je že do situacije, ki nam ni dala spati, v
naslednjih dneh pa smo kaj hitro prišli do rešitve, včasih že čez noč.
Marsikatera naša stranka je izrekla občudovanje nad našo Mandalo. Nekdo se je nad njo
ustavil in vzkliknil: »tu pa nekaj deluje, nekaj se čuti«. Tudi sam včasih na njej postanem,
nekajkrat (moral bi še večkrat) globoko vdihnem in grem dalje. Za kakšno slabo urico sem
se že tudi ulegel nanjo. Prijetno.
Skratka, naša Mandala nam s svojo energijo pomaga pri vsakodnevnih delovnih
obveznostih, pa če se tega zavedamo ali pa, čisto enostavno »to je to«.
Miran Dolar, direktor Medium d.o.o.,
Žirovnica
Pred leti , ko sem se učila v čitalnici NUK-a, sem si med pavzo prišla ogledat razstavo
mandal. Prvič sem se srečala z njimi. Ko sem nekaj časa opazovala eno izmed mandal, se
je ta začela bleščati nekako roza-vijolčno-belo. Pomela sem si oči, a se je še vedno
bleščalo. Enako se je zgodilo še pri nekaterih. Pomislila sem že, da sem si z učenjem
pokvarila vid. Bilo pa je prvič, da sem videla energetsko sevanje. Od takrat naprej se mi je
začelo odpirati tretje oko.
Katja Kamina Sečen
Preizkus
»Odprte so različne poti v življenju,
vsaka za sebe je preizkušnja .... »
To velja za življenje vsakogar. A tega se jaz resnično zavedam, ko se večkrat zazrem na
prehojeno pot. Na svojo življenjsko pot gledam po svoje. Verjetno bi marsikdo, ki me
dobro pozna, opisal moje življenje – kot tragično v gotovih trenutkih. A jaz nanj gledam
drugače, nekako od znotraj. Z vsem sem zadovoljna. Vse kar se mi je v življenju dogodilo
hudega, vem, da me je oplemenitilo. Na vse okrog sebe gledam pozitivno, vidim lepoto
tudi v drobnih stvareh. Rada delam, ustvarjam drobne stvari. V njih uživam, predvsem pa
uživam, ko jih dam v dar, torej delim z drugimi.
Pred leti je moja prijateljica prinesla moji hčerki za darilo pobarvanko Mandal. Mislim, da je
bila to prva pobarvanka, ki sta jo izdali ga. Omejc in ga. Železnik. Nato sva z mojo hčerko
Mojco šli na razstavo mandal. Mojca ima že 2 knjigi o mandalah. Ti knjigi jo spremljata
povsod.
Nisem povedala, da sem pred rodila hčerko edinko z dawnovim sindromom. Od tedaj je
vse moje življenje posvečeno njej. In po teh letih, ko pogledam nazaj, vem, da sem za
njeno življenje naredila resnično veliko. Že vsa leta, kar sva se srečali z mandalami Mojca
resnično uživa, ko jih barva. V veliko veselje ji je svojo pobarvano mandalo – lepo
uokvirjeno – dati za darilo našim prijateljem ali pa svojim vrstnikom.
Z Mojco vsako leto prihajava na razstavo mandal. Uživava in občudujeva vsako leto nove
mandale. Čestitam ga. Omejc in ga. Železnik za njuno delo in poslanstvo, ki ima neslutene
razsežnosti.
Drugo leto se spet vidimo!
Marina Lubšina
