Ljubezen iščemo vse svoje življenje, po njej hrepenimo. O njej se govori, snemajo filmi, pišejo razprave, romani, pesmi. Na vse možne načine si jo poizkušamo zaslužiti, pridobiti, priigrati, se je oprijeti in obdržati. Kadar mislimo, da lahko pridobljeno ljubezen izgubimo, nas velikokrat taka utvara, ne samo čustveno pohabi, povzroči nam tudi fizično bolečino. Postanemo zagrenjeni, agresivni in polni samopomilovanja.
Za ljubezen ali v njenem imenu, smo pripravljeni pretrpeti mnogo bolečin ali narediti nemogoče. Pripravljeni smo storiti tudi tisto, kar se nam notranje upira. Se spremeniti v fizičnem, čustvenem ali duhovnem smislu. V imenu ljubezni si lažemo, prikrivamo, goljufamo, manipuliramo … Vse to in še več smo pripravljeni storiti samo zato, ker si želimo slišati tako zaželene besede o ljubezni, da nam nekdo reče, ljubim te ali zgolj zato, ker upamo in čakamo na te besede.
Največkrat ljubezen iščemo v drugih ljudeh, na različnih krajih, povezujemo jo z različnimi nadomestki. Učijo nas, da je to boj, bolečina, obup, večno hrepenenje po nekom ali po nečemu. Ljubezen povezujemo in nadomeščamo s spolnostjo, strastjo, užitkom. Prava univerzalna, brezpogojna ljubezen z naštetim nima veze.
Iščemo jo vsepovsod, samo v svoje srce ne pogledamo. Karkoli poskušamo narediti, da bi našli pravo ljubezen zunaj nas, je zaman, ker ne obstane in dolgoročno ne zapolni praznine, samo prikrije jo. Tako se vrtimo v vedno istem krogu. Poti iz njega ne najdemo, dokler nas ne zbistri spoznanje, da naj ljubezen prepoznamo in najdemo najprej v sebi.
Stara zgodba govori o času, ko so bogovi ustvarjali človeško vrsto in so premišljevali kam naj skrijejo ljubezen, najdragocenejši zaklad, katerega ne bi mogli zlorabiti in z njim grdo ravnati. Najprej se niso mogli zediniti, ali naj jo postavijo na vrh gore, v globino morja ali zakopljejo globoko v zemljo. Po daljšem premišljevanju so se odločili in jo vsadili v človeška bitja, kamor se ljudje ne bodo domislili pogledati. Za vsak primer so ustvarili človeške oči tako, da gledajo navzven in ne navznoter.
Prava ljubezen je trajna. Prava sreča v ljubezni je tiha, mirna in nikakor ni hrupna. Njen dom je v srcu. Ljubezen je v osnovi vsake duše. Cilj duše je, da skozi življenje poizkuša najti brezpogojno ljubezen, ki izvira iz našega bistva.
Kdorkoli ima ljubezen jo lahko tudi deli, saj ni mogoče razdajati nečesa, česar nimamo. Razdajanje je tudi najzanesljivejša pot njenega množenja. Ko se odločimo in začnemo živeti ljubezen, smo soudeleženi pri najmočnejši sili na Zemlji in univerzumu.
Pesnik Manitongquat (ameriški staroselec) je zapisal: “Življenje je Sveta Skrivnost, ki poje sama sebi, pleše po svojem ritmu, pripoveduje zgodbe, improvizira in igra, in mi vsi smo ta Duh. Vse naše zgodbe so ena kozmična zgodba, da smo ljubezen. Resnično! In da popolna ljubezen v meni išče ljubezen v tebi. In če bi se naše oči kdaj mogle srečati brez strahu, bi drug drugega prepoznali in se razveselili, kajti ljubezen je življenje, ki verjame vase.”
Ljubezen ne postavlja pogojev, je sprejemanje, razdajanje, prizadevnost, spodbuda, prijaznost, dobronamernost, radost in veselje. Je naša naravna drža, vedenje, da smo vsi ljubezen. Ljubezen ima moč, da lahko preobrazi vsako sovraštvo. Je zdravilen balzam in najmočnejše orožje.
Po drugi strani ljubezen ni sentimentalnost, niti sprenevedanje. Ljubezen ne pomeni vsega odobravati, prenašati ali vse zbrisati. Ne pomeni, nič dati ali nič spremeniti. Ljubezen izrazimo tudi takrat, ko ob pravem času in trenutku izrečemo resnico, to je resne in odločne besede. Tako lahko preprečimo hude stvari.
Ljubezen daje, razume, je sočutna, povezana je z odgovornostjo. Ljubezen je odgovorna za ljubljeno osebo, toda ne iz sebičnih nagibov. Sprejema drugo osebo takšno, kakršna je in je ne spreminja. Prava ljubezen je vedno ob sočloveku, ga spremlja in podpira. Ve, da v osnovi ni ločena od drugih. Je nesebična in ne pozna strahu. Ni zatiralska, prestrašena, ljubosumna, nasilna … na tak način se izgubi. Brezpogojna ljubezen je neizčrpen vir lepote, radosti. Je redka in zelo iskana. Življenje je ljubezen.
Resnična ljubezen vodi v hvaležnost. Ko se odpremo ljubezni se vse težave pričnejo razreševati. Prav vsak jo lahko doseže, če le želi. Je vse tisto po čemer hrepenimo vse svoje življenje in ko jo spoznamo, ugotovimo, da smo iskali samo njo. Je popolna, izpopolnjujoča, radost, luč. Prava univerzalna brezpogojna ljubezen je stanje božanske enosti, ki zmeraj daje, nikoli ne jemlje in v popolnem spoznanju ne potrebuje telesnosti za svoje izražanje.