"Kdor bo prelistal to knjigo, bo takoj ugotovil, zakaj sledi 'mavričnim potem'. Naše mandale so upodobljene tako, kot bi gledali nešteto vodnih kapljic mavričnega svoda, ki se lesketajo v soncu. Mavrica pa je imela in se ima tudi globok simbolični pomen. Povezovala je nebo z zemljo in ponazarjala kvalitete nebeškega in idealnega. Po slovenskih ljudskih razlagah naj bi na njenem živobarvnem loku stal božji tron. Pri Hebrejcih je pomenila blagoslov, preroditev, združitev in pomiritev, na Kitajskem pa harmonično kombinacijo temeljnih principov jina in janga. Nekatere od teh njenih lastnosti bo lahko spoznal vsak, ki se bo nekoliko poglobil v njeno bleščečo svetlobo."

MANDALA je sveti prostor, pogostokrat krožne oblike, ki razodeva neko notranjo resnico o nas in o svetu v katerem obstajamo. Mandala torej lahko prikazuje zunanjo vidno realnost, pa tudi nevidno notranjost našega uma in telesa. Če sledimo poti, ki vodi skozi mandalo, lahko občutimo celovitost in enotnost z vsem, ki je naši pravi človeški naravi. Prav tako lahko doživimo notranji mir in harmonijo, ki nas prežemata ne glede na vse moteče vplive zunanjega okolja. O tem zelo prepričljivo govori naša razstava mandal, ki sta jo ustvarili Gabrijela Železnik in Vanda Omejc in ki je že sedma zaporedna, ki gostuje v Plečnikovem ambientu Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je tudi sam po sebi nekakšna mandala. Z likovnimi stvaritvami obeh avtoric je prepleteno tudi globoko pesniško doživljanje, ki je zaobseženo v mnogih verzih, npr. v naslednjih:

V tišini slišim glas,
glas Stvarstva.
Prisluhnem mu.
Korak za korakom
mu sledim.

Takšno meditativno vzdušje je tisto, v katerem se porajajo vedno nove mandale. Pri njihovem konstruiranju, poslikavanju ali že pri samem opazovanju si pridobivamo sposobnost, da tudi grobi fizični svet okoli sebe začnemo doživljati drugače, na poduhovljen in simboličen način. Prav spektakularno je, kako pomembna je bila ta sposobnost "vizuelne imaginacije" v Indiji in Tibetu in traja še do sedanjega časa. Mojstri meditacije so namreč znani po tem koliko mandal lahko v meditativnem stanju zagledajo pred svojimi očmi v vseh oblikovnih in barvnih podrobnostih. V tisočletni indijsko - tibetanski tradiciji obstajajo pravila, ki natančno določajo načine konstruiranja mandal, temeljijo pa na religioznih, matematičnih, astroloških in drugih kriterijih. Naše mandale, ki jih vidimo na tem mestu, so lahko nastale veliko bolj spontano, neobremenjeno, vendar pa so v svojem bistu prav to: poduhovljeni krogi spoznanja, skladnosti in sreče.

Budisti radi rečejo: "Glej vsa bitja kot Bude, poslušaj vse glasove kot mantre, spoznaj vso resničnost kot mandalo". Če je ta namen dosežen, dobi mandala tudi zdravilne sposobnosti. To moč ima lahko že s tem, da je v naši bližini (kot slika, amulet ipd.), čeprav se njene prisotnosti morebiti ob vseh priložnostih niti ne zavedamo. Njena terapevtska moč se še poveča, če o njej ali ob njej meditiramo, o njenih oblikah, simbolih, barvah, številih, božanstvih, saj se s tem poglabljamo tudi v lastno bistvo. Ker je vsak človek neponovljivo bitje - glede na svojo osebnost - pripada vsakomur svoja posebna mandala, ki mu je najbližja, čeprav so si med sabo lahko podobne. Seveda pa je mandalo mogoče tudi zamenjati, ko nas pripelje do neke mejne točke na poti in si izbrati drugo. Tako napravijo tudi Tibetanci, ko na koncu religioznega obreda z zamahom roke pomedejo z mize živobarvno mandalo, ki so jo prej ustvarjali dneve in tedne, ter njen prah vržejo v potok ali reko. S tem želijo povedati, da je mandala le orodje, ne pa nekaj, na česar bi se človek moral nevezati. Rečeno na drug način: mandala je le prst, ki kaže proti Luni, ni pa še Luna sama. To je lepo vidno tudi tedaj, ko se ob uničenju tibetanske mandale pomeša pisani pesek vseh barv: tedaj dobi mrliško siv odtenek. Samo lepa iluzija je, če občudujemo mandale, pa si ne ustvarimo kakšne tudi v svoji notranjosti, sledeč izreku, da nam tudi tisoč svetišč malo koristi, če nimamo svetišča v svojem srcu.

Mandale so tesno povezane s krožnimi simboli stvarstva, ki jih poznamo v skoraj vseh kulturah. Na krščanskem zahodu je mandala imenovana mandorla ("mandelj") ali "zlato jajce" ali tudi "zlato jabolko" (kot npr. v naših pravljicah), ponazarja pa tudi krožno ali eliptično pot vesolja, zodiak, prvobitne sile ob stvarjenju sveta, obnavljajoče življenje ali še kaj podobnega. A redko kdo bo zanikal, da v mandali te ali one vrste ne vidi nekakšne cvetlice. Japonski režiser Akira Kurosava je v filmu Sedem samurajev (1954) prikazal, kako samuraj pred odločilnim spopadom s sovražniki, ko življenje visi na nitki, sede pod cvetočo češnjo in se smehlja cvetu, ki ga drži v roki. Ta prizor spominja na neko Budovo pridigo, med katero mojster ni spregovoril, pač pa je učencem pokazal cvetlico, ki jo je držal v roki. To sporočilo naj bi pravilno razumel le Kaśyapa, ki ga je razložil tako, da nekaterih resnic ni mogoče izreči z besedami. Da tu ne gre le za legendo temveč za tvoren miselni koncept, dokazuje indijska budistična kozmologija, ki si je naš svet zamišljala kot cvet lotosa z več listi: kontinenti, ležeči sredi morja so bili simetrično razporejeni okrog osrednje gore Meru. V Evropi se je ta cvet spremenil v plemiško rdečo vrtnico in kmečko belo marjetico ali rumeno šentjanževo rožo, na Japonskem pa, kot rečeno, v češnjev cvet.
Pesnik Kajuh, ki je pri nas, kot redko kdo, občutil magičnost "češnjevega cveta", je le potrditev dejstva, da se nas ta simbolika še danes lahko globoko dotakne, posebno v trenutkih eksistencialne krize in stiske.

Kot smo na kratko pokazali, lahko vidimo mandale - če le hočemo - povsod okoli nas: od oblike pajčevine in zavite polžje hišice, do galaksij na zvezdnem nebu, od strukture atoma do letnic prežaganega drevesnega debla. Nekakšna mandala (v krožnem in heliocentričnem smislu) je tudi naš sončni sistem, zato je razumljivo, da je naše zaznavanje prostora in časa tako tesno povezano z vsemi kozmični simboli. To pa je tudi tisto, o čemer sta govorila straindijska poezija in veliki francoski matematik Bernoulli: kako videti odsev širnega sveta v majhni kapljici rose. Pot mandale je tako način razumevanja, pa tudi vedno novega odkrivanja samega sebe.

Mandala, Mavrične steze